EDVARD KOCBEK, PARTIZANSKI DNEVNIK (BOŽIČ NA LETO 1942 NA »TV SANJE«)

IZJEMEN DOKUMENT SLOVENSTVA: EDVARD KOCBEK, PARTIZANSKI DNEVNIK (BOŽIČ NA LETO 1942 NA »TV SANJE«)
»Sveta jeza je bistvo slovenskega osvobodilnega gibanja«
Izjemen dokument slovenstva: Edvard Kocbek, Partizanski dnevnik (Božič 1942 leta 2021)
»Prihaja čas, ko si bo kolektiv prilastil cilje človekove duše in njenega poslanstva. Do tega bo radi izdajstva duhovnih gibanj v človeštvu moralo priti. Toda druga prevara bo hujša od prve, kajti skušnjava oblasti bo postala pošastno velika. Z njo se bo približala skušnjava izključno kvantitativnega urejanja. Bojim se za človeka. Ko se bo dokončno preselil v determinirani svet in se zaprl v imanenco, se bo odtrgal od živih virov večne resnice. In zato ne bo več čutil potrebe po apostolskem spreobračanju sočloveka, temveč si ga bo s silo osvojil ali ga s silo zatrl.« (Edvard Kocbek: Partizanski dnevnik, v pripravi)
Na Božič, 25. decembra zvečer, sva z Nado Vodušek pripravila božični večerni program - v živo.
Tema večera: Edvard Kocbek, njegovo partizanstvo.
Konkretno: njegovi dnevniki iz božičnega časa v letu 1942.
V drugem delu večera sva prebrala dnevnike od 10. do 25. decembra.
Za izhodišče sva vzela citat iz znamenitega dela Slava vojvodine Kranjske, poglavje o praznovernih navadah.
Človek, ki se ga še danes smatra za »častitljivo« in »vsestransko izobraženo osebo«, je v zaledju velikih avtoritet, cesarjev, kardinalov in Vatikana takole pisal o naših prednikih, zdravilcih, staroselcih, starovercih, ki se niso do tal priklonili pred zavojevalskim Valjhunom in njegovim zlorabljenim Kristusom:
»Coprnic in čarovnic je dežela še precej očiščena, razen pri Snežniku, Ložu, Cerknici in Planini, zakaj v tistih krajih, ki leže med velikanskimi divjinami, je včasih nemalo te golazni. Ko pa le kaj o njih zvedo, brž ujamejo ta coprniška babiščeta in jih spravijo na grmado.« (Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, Mladinska knjiga, 1968).
Valvasor je »častitljiv» in »vsestransko izobražen« nič bolj ali manj, kot je »častitljiva« in »vsestransko izobražena« današnja akademija, zagledana v svoj nevprašljivi, »vsemogočni«, »vesoljni«, a v resnici osupljivo majhni prav.
Neverjetna je izrazita aktualnost nadutega fašizma, ki pod okriljem velikih avtoritet, ki se razglašajo za »sanctam unum«, že stoletja rovari po človeštvih širom sveta: danes v imenum »scientiam unum«: eno zdravilo, ena znanost, za vsa človeštva in vsa bitja.
Vsi evropski fašizmi in imperializmi temeljijo na absolutnem izključevanju vseh omik, vseh izkušenj, znanj, čutnosti, doživljajskosti, ki ne koristijo težnji imperija, izpraznjenega duše in duha: enako danes kakor pred stoletji. Njegovo »etično« in «duhovno» bistvo se razkriva v odnosu do šibkejših od sebe, kakor so nedavno razkrili srhljivi skrivni posnetki iz enega od »živilsko-predelovalnih« obratov na tleh Slovenije.
Po uvodnem pogovoru sva se prepustila branju Kocbekovih dnevnikov iz decemberskih dni leta 1942. Partizanska sila je bila mogočna. In Kocbek je njeno iskrivo, tehtno pero. Premagala je zver ponorele industrializacije in njenih pomagačev. Ni pa bila vsemogočna. Naletela je na meje, ki jih ni poznala, ki jih je komaj slutila, tipala. In Kocbek je bil tu občutljivo tipalo neznanih svetov prihodnosti. Poln slutenj tega, kar se je desetletja po vojni godilo - do današnjega dne. Pravočasno je ugibal novo silo vstajenja pravične družbe, ki je prvič v zgodovini prevzela odgovornost in zajadrala s prenovljenim, čistim ethosom v prihodnost. Toda slutil je tudi meje tistega, kar nas je uklenilo dosti kasneje. S takoimenovanim neoliberalizmom, ki ni drugega, kakor ponovno prebujena zver podivjane kolonizacije in kibernetizacije sveta biti. V korist starega znanca - mogočnega, strogo varovanega vampirja-parazita: kapitala.
»Nekaj drugega je jeza, razkačenost, sveta jeza. To ni pojav trenutne brezosebnosti, temveč zavestna razhudnost, posredovalna sila med umom in nagonom, med razumom in sovraštvom, kakor sem to že nekje zapisal. Strast ima v človekovem življenju velik pomen, zaokrožuje človekovo hotenje ter mu daje toploto in smotrnost. Sovraštvo je surov nagon, jeza pa je strast v pravem pomenu besede. ...
Pred očmi mi je potek slovenskega osvobodilnega upora od začetka do danes. Zavedam se vseh elementov, ki so prispevali k tako naglemu razvoju osvobodilne misli. Zato lahko rečem, da bi Osvobodilne fronte in njene rastoče sile ne bilo niti brez družbenih motivov niti brez moralne razkačenosti, ki se je prebudila v našem ljudstvu ob zasedbi. Družbena in moralna gibala se združujejo v en sam motor in temu motorju lahko rečemo sveta jeza. Celo to lahko rečemo, da je sveta jeza bistvo slovenskega osvobodilnega gibanja.«
- Edvard Kocbek, Partizanski dnevnik (v pripravi)
Več: www.sanje.si/b...