SIMPATIKO Pa kaj potem

Поділитися
Вставка
  • Опубліковано 12 вер 2024
  • Nova pesem Simpatica je sončna himna, posvečena umetnosti ležernosti.
    V kiticah je res nekoliko obarvana s socialno noto, a to samo zato, da
    lahko refren zasije v kontrastu in nas s polno močjo spomni, da je
    zaskrbljenost panoga, ki nikoli ne bo prišla na olimpijske igre ravno
    zato, ker deluje na človeka kontraproduktivno. »Vsak se po svoje trudi«
    je empatična mantra, ki bi jo morali imeti v glavi, ko sodimo tuje
    neuspehe in napake. Pa kaj potem, če komu (tudi nam) kdaj kaj ne uspe.
    Važno je, da ne nehamo iskati svojega boljšega mesta v svetu. Nobena
    težava ni tako mogočna, da je dobra volja in nepopustljiva želja po
    napredku ne bi mogli premagati. Nasmehneš se lahko tudi, ko ti ne gre
    najbolje. Tako ti bo vsaj za ta en nasmeh bolje.
    Pesem sta napisala glasbenik Marko Zaletelj in poet Rok Vilčnik. Bas je
    odigral Luka Herman Gaiser, tolkala Andrej Hrvatin, harmoniko Matjaž
    Balažic. Aranžma in glasbena produkcija je delo Bena Soršaka, ki je na posnetku odigral kitaro, piko na i je dodal Sebastijan Duh, ki je končni izdelek zapakiral v
    master.
    Očarljiv afriški video je posnet v Tanzaniji. V njem karizmatični
    Zanzibar in tanzanijsko obalno mesto Dar es Salaam, uro in pol oddaljeno
    od eksotičnega otoka, zaživita v vsej svoji idilični raznovrstnosti,
    polni drobnih, živopisnih trenutkov iz vsakodnevnega življenja
    Afričanov. Za njih je malo veliko, mi hlastamo po več, ne znamo prepoznati, da je dovolj že to, da smo živi.
    Kamera in režija: Rok Vilčnik in Sebastijan Duh
    Montaža: Anja Kozjan
    Pa kaj potem
    Janko je videl svojo babo varat,
    dvignil je dnar in je kr neho šparat.
    Zdaj v gostilni vsak dan pije duplo,
    po Dravi plava eno lepo truplo.
    Pa kaj potem,
    vsak se po svoje trudi.
    Nasmehni se, ko so časi hudi.
    Pa kaj potem. V čem je sploh problem?
    Matejo je zapustil ljubi, dragi,
    v službi bil je s šefom malo nagi.
    Otroci lačni gledajo skozi okno,
    ati se je s prašilko pokno.
    Pa kaj potem …
    V našem mestu je toliko tega,
    včasih se ljubi, včasih se krega.
    A eno je, kar nas gor drži,
    to je reka, fuzbal in dosti sončnih dni.
    Sonce na rami in soba pri mami,
    brez službe me socialna hrani.
    Važno je, da mam za tekmo in pir,
    še pes ma rad pri jedi mir.
    Pa kaj potem …

КОМЕНТАРІ • 3